Upravljanje naravnih virov, ki jih uporabljajo mnogi individuumi kot skupno, je zadeva, ki vse bolj skrbi polisi analitike. Čeprav se zagovarja tako državni nadzor kot privatizacijo virov, pa vendar niti država niti trg nista uniformno uspešna pri reševanju problemov virov skupnega bazena. Potem ko je Elinor Ostrom kritizirala osnove polisi analize, aplicirani na naravne vire, je v tej knjigi ponudila unikatno zbirko empiričnih podatkov za raziskovanje pogojev, pod katerimi so bili zadovoljivo ali nezadovoljivo rešeni problemi virov skupnega bazena. Dr. Ostrom najprej opiše tri modele, ki se najpogosteje uporabljajo kot osnova za oblikovanje priporočil državnih ali tržnih rešitev. Nato predstavi teoretične in empirične alternative tem modelom, da bi ilustrirala raznovrstnost možnih rešitev. V naslednjih poglavjih uporablja institucionalno analizo zato, da razišče različne načine – tako uspešne kot neuspešne – upravljanja skupnega. V kontrastu z argumentativnimi predlogi, izpeljanimi iz “tragedije skupnega”, se problemi skupnega bazena včasih uspešno rešujejo s prostovoljnimi organizacijami in ne s prisilo države.